Če obstaja slovenska Sveta knjiga, potem je to Zaplotnikova Pot. Arbitrarno internetno svinjanje po Prešernu, Cankarju, Pučniku, Janši, Kučanu, Preglu, Mazziniju, Muckovi, Makarovičevi, Karlinovi, Novyjevi - in tako naprej do onemoglosti - bo vselej naletelo na odobravanje iz bolj ali manj zatohlega subkulturnega kotička. Človeka, ki bi mu šel na jetra Zaplotnik, si ne morem predstavljati.
Zaplotnik je ponarodel že s prvo izdajo Poti.
Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel,
kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.
A Poti ni treba brati zaradi redkih, skorajda nenavadnih filozofsko-pesniških vstavkov, temveč predvsem zaradi avtorja, ki je spreten in dosleden popisovalec alpinističnega življenja in občutij. Pot je književnost. Zaplotnik pretanjeno nagovarja svojo publiko na kavčih, obnemelo ob slikah veličastne moči narave, ki je s seboj vzela tudi premladega Nejca.
Vrlo dobro
