Čarobni jezik stripa

Jezik slovenski. Galerija CD 18. nov. 2015–14. jan. 2016 Lavrič je umetnik, ki obvlada vse elemente stripa, komične ilustracije, karikature in vseh drugih sorodnih zvrsti. Njegov izraz je včasih pripoveden, realističen, včasih konstruktivistično abstrakten, včasih nežen in liričen. Vse njegovo delo črpa iz raznih elementov vizualne kulture od filma in slikarstva do risbe in videa kar vse virtuozno uporablja v samo njemu lastni govorici stripa. Zato bo razstava lahko izpostavila sklope, ki vzpostavljajo specifiko te govorice: ureditev strani, uokvirjanje posameznega prizora, izbira pravega (po Lessingu pregnantnega) trenutka sličice, jasnost in neposredna sporočilnost posamezne podobe in njeno vključevanje v celoto pripovedi, ki mora gledalca držati v napetosti, da je pripravljen slediti zgodbi, odnos med besedilom in podobo itd. Samo svetovni mojstri stripa, kot Lavrič brez dvoma je, so sposobni predvidevati gledalčeve sposobnosti povezave med zaporednimi prizori in pomenskimi montažnimi cezurami med njimi, doseči z likovnimi elementi in besedilnimi obrati za to potrebno napetost, ki bralca drži v napetosti do konca. To lahko ustvarita samo brezhibna medsebojna odvisnost in sodelovanje med podobo in besedo: obe se trudita za isto idejo, ki je nobena izmed njiju sama ne bi mogla podati tako učinkovito. Ali kot je rekel Hugo Pratt: rišem moje besede, pišem moje risbe. Tomaž Lavrič (r. 1964 v Ljubljani) je po končani srednji Šoli za oblikovaje šolanje nadaljeval na oddelku za slikarstvo ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Od leta 1987 je stalni sodelavec tednika Mladina, kjer je spomladi leta 1988 začel objavljati Diarejo družbeno-politično satiro v stripovskih pasicah. Ta časopisni strip kljub napovedanim samoukinitvam še vedno izhaja ter je zagotovo Lavričevo najbolj prepoznavno in znano delo. Zanj je prejel nagrado Zlata ptica (1989) in nominacijo za nagrado Prešernovega sklada (2004). Poleg Diareje je Lavrič večino svojih časopisnih stripov objavljal v Mladini, občasno pa tudi v mnogih drugih revijah. V devetdesetih letih je nekaj zgodb, ki jih je prej v nadaljevanih objavljala Mladina, izdal kot albume v samozaložbi: Prvenec Rdeči alarm – Črni dnevi (1996), Ratman, (1997) ter Bosanske basni (1997) v francoski izdaji z naslovom Le Mulet / Mula. Fables de Bosnie (1999) pomenijo prvi slovenski stripovski album, ki mu je uspel prodor na evropski stripovski trg. Zanj je Lavrič prejel nagradi v Švici (Grand prix Sierre ’99) in v Belgiji (Prix de Lyon ’99, Bruselj). Sledile so nove izdaje albumov v francoščini pri založbi Glénat – kriminalka Glista na begu 1999 in zgodbe o življenju v (novo) kapitalističnih vzhodnoevropskih državah Novi časi (2001). Doma je Lavrič v novo tisočletje zakorakal z zbirko črno humornih zgodb (prej objavljenih v Mladini) pod skupnim naslovom Ekstremni športi (2001). V Franciji je leta 2001 izšel tudi njegov prvi daljši strip, za katerega ni sam napisal scenarija – četrti del serije albumov Dekalog (2001). Leta 2004 je objavil stripovski album Slepo sonce, niz devetih kratkih, kataklizmičnih zgodb s poetičnimi besedili Med izdajami v tujini so še znanstvenofantastična trilogija Lomm (2002-2004) in balkanski triler serija Evropa (2003 – 2004; 2009), med domačimi izdajami pa politično – parodični strip Sokol in golobica (2008). Zanj, za Diarejo in urednikovanje pri projektu Slovenski klasiki v stripu je leta 2009 prejel nagrado Milka Bambiča. Poleg stripa se ukvarja s časopisno karikaturo in z raznimi zvrstmi ilustracije, piše pa tudi zbadljive pesmi v rubriki Mladinamit tednika Mladina. Študijsko razstavo pripravlja dr. Jure Mikuž.